Telefonski klici so za paciente, ki obvladujejo bolečino, vsiljivi in imajo nizek odziv. Fizioterapevtske ambulante paciente tradicionalno pokličejo ali jim pustijo glasovno sporočilo 24–48 ur pred obravnavo. Pacientu, ki se spoprijema z bolečino ter usklajuje delo in vsakdanje življenje, zvonjenje telefona pomeni pritisk, ne pa koristne spodbude. Morda se ne oglasi. Glasovno sporočilo lahko posluša šele več ur pozneje in nanj pozabi. Sporočilo »Jutri imate termin« zveni klinično in transakcijsko, ne motivacijsko. SMS spremeni to dinamiko. Besedilo »Živjo, Jakob! Jutri nadaljujemo rehabilitacijo vašega ramena - ohranimo dober zagon! Odgovor ni potreben« je spodbudno, prijazno in spoštuje pacientov čas. Ne zahteva takojšnjega telefonskega pogovora; pacient ga lahko prebere, ko mu ustreza, in po potrebi uporabi povezavo za odpoved ali pokliče ambulanto.
E-poštni opomniki izginejo v prenatrpanih nabiralnikih, SMS pa ostane viden. Večina pacientov e-pošte ne preverja dosledno, zlasti ko se spoprijema z bolečino ali stresom. Opomnik za termin, zakopan med 50 neprebranimi sporočili, ne bo opazno izboljšal udeležbe. SMS z 98-odstotnim deležem odprtja v nekaj sekundah je skoraj nemogoče spregledati. Besedilno sporočilo ostane na začetnem zaslonu telefona, dokler ga pacient ne obravnava. Za paciente v rehabilitaciji, ki so pogosto manj digitalno organizirani in bolj osredotočeni na neposredne telesne potrebe, je SMS najzanesljivejši način, da obravnava ostane v ospredju.
SMS omogoča psihološko odgovornost in motivacijo na način, ki ga telefon in e-pošta ne zmoreta. Rehabilitacija deluje le, če je pacient psihološko predan procesu. Telefonski klic je transakcijski in ne gradi zagona. Spodbudni SMS »Opravili ste že 7 obravnav - ostaja jih samo še 9! Moč se vam vrača!« ali vmesno preverjanje »Kako vam gre z vajami?« pa ustvarja neprekinjeno vključenost. Ti drobni stiki utrjujejo občutek, da je pacientov napredek pomemben, da je odgovoren svoji fizioterapevtski ekipi in da ambulanti ni mar le za zapolnitev terminov, temveč za njegovo okrevanje. Takšna čustvena vključenost izrazito zmanjša izostanke in zviša delež dokončanih rehabilitacijskih protokolov z 72 % na 92 %.
